Kolikokrat ste slišali te besede, kadar vam v življenju ni bilo lahko? Velikokrat, verjamem. Jaz tudi. Prijatelji, sorodniki, sodelavci, skratka ljudje, ki so nam tako ali drugače blizu, nam seveda želijo dobro in nas imajo radi. Zato nam skušajo pomagati z nasveti kot je v naslovu, misli pozitivno, vse se bo kmalu obrnilo navzgor, negativne misli privlačijo še več negativnega in tako dalje …
Globoko v sebi vse to vemo. Vemo, da je to obdobje, ko nam ni lahko, samo prehodno, vemo, da nam bo enkrat boljše, vemo, da je življenje lepo. A ko se zgodi, da se nam v življenju nakopiči preveč, recimo, da izgubimo službo, se razidemo s partnerjem, imamo finančne težave, zdravje nam nagaja … vse to hkrati, bi najraje začeli kričati, ko slišimo take nasvete. Človeka bi prijeli za ovratnik in ga stresali, samo da ne bi več izrekel tistih »magičnih« besed. Pa ni revež nič kriv. On/a nam samo želi pomagati, da bi se čim prej počutili bolje.
Kaj pa takrat LAHKO sami naredimo?
- Dovolimo si biti na tleh – ne obtožujmo se, če se ne počutimo dobro. Ne imejmo moralnega mačka, če je minilo že nekaj mesecev, mi pa smo še vedno brez volje in še ne skačemo od veselja. Dovolimo si občutiti vsa čustva, ki privrejo na plan: žalost, jeza, sram, razočaranje, bes, obup, nemoč … Prepoznajmo jih, razmislimo, od kod izvirajo in jih samo opazujmo. Če čutimo potrebo, da bi jokali, jokajmo. Kolikor dni je potrebno, da gre »vse« ven. Potem pa je čas, da gremo počasi naprej.
- Poskušajmo najti osebo, ki nas bo zares razumela – osebo, ki je bila morda nedavno v podobni situaciji in si lahko predstavlja, kako se pravkar počutimo. Osebo, ki ne bo najprej rekla, da moramo misliti pozitivno in se bo vse kmalu obrnilo na bolje. Ampak nas bo poslušala in poskušala razumeti, kako nam je. Zaupajmo se tej osebi, pogovorimo se z njo. Lahko je to tudi terapevt, ki ni čustveno vpleten v našo zgodbo in bo situacijo pogledal z drugega zornega kota. Pomembno je, da ne tiščimo vsega v sebi, saj nas lahko »raznese«. Poleg tega je velikokrat dobro, da se slišimo, kaj govorimo drugim, kaj prihaja iz naših ust, saj nas tudi to lahko strezni, da se vprašamo: »Je res to moja prava zgodba, ki jo želim deliti s seboj in svetom?«
- Počasi preobračajmo negativne misli – navzgor si lahko pomagamo z majhnimi koraki, majhnimi premiki, kolikor v tistem trenutku zmoremo. Poslušajmo svoje misli, svoje besede, kaj in kako pripovedujemo sebi in drugim. In zamenjajmo vsaj kakšno negativno besedo z nevtralno ali pa je sploh ne izgovorimo, če se pogovarjamo z drugimi. Zmanjšajmo jamranje in razmislimo, kaj lahko v tem trenutku naredimo, da nam bo boljše. Je kakšno opravilo, kraj, oseba, kjer se počutimo, da lahko dihamo? Morda kopel, sprehod v naravo, glasba, dobra knjiga, skodelica najljubšega čaja, kakšna dobra hrana …?
- Razmislimo, kaj pa JE trenutno OK v našem življenju – tudi, če se nam zdi vse črno, je zagotovo nekje neka bela pika … nekaj, kar »štima«. Najdimo ta »nekaj«, kar nas bo spodbudilo, da poiščemo še kakšnega in tako jih bomo počasi nabirali in čez čas videli, da pa le ni vse tako zelo narobe, kot se nam je zdelo na začetku. Da kaj pa gre tudi prav v našem življenju.
- Hvaležnost – tudi, če ne moremo zares občutiti hvaležnosti, vsak dan zvečer zapišimo vsaj tri stvari, za katere smo tisti dan hvaležni; lahko nam je nekdo skuhal dobro kosilo, odstopil parkirno mesto, nam poslal razglednico ali nepričakovano darilo, smo spoznali nekoga zanimivega, nismo zamudili na pomembno srečanje, tudi če je bil zastoj itd. Vsem se vsak dan zgodi vsaj nekaj stvari, za katere smo lahko hvaležni. In tako lahko v trenutkih, kadar nas grabi obup, pogledamo malo po zvezku hvaležnosti in ugotovimo, koliko se nam hkrati dogaja tudi dobrega.
- Pomislimo in zapišimo, kaj vse smo že dosegli – od rojstva pa do danes, ne glede na starost, smo dosegli in preživeli že marsikaj. Nanizali smo uspehe na različnih področjih – kot otroci, kot starši, v šoli, službi, partnerstvu, prijateljstvu, športu, hobijih … Zapišimo vse uspehe, ki se jih uspemo spomniti, v lep zvezek, tudi vse ovire, ki smo jih premagali na poti do posameznega uspeha (čeprav so se takrat zdele nepremagljive). In ko nam bo najtežje, vzemimo v roke ta zvezek, večkrat preberimo, kaj smo zapisali in morda nam bo vsaj za odtenek lažje, ko se bomo zavedeli, da le nismo »zgube«, ampak se nam trenutno življenje dogaja drugače, kot smo si ga nekoč zamislili.
Čisto zares … nobena situacija, še tako neprijetna, ni trajna. To nam že narava kaže … danes, ko to pišem, je lilo cel dan kot iz škafa. Zvečer pa nam je narava postregla s tako čarobnim sončnim zahodom, da je jemal dih … Zato vem in verjamem, da bo za vsako »negativno« izkušnjo posijalo sonce in nam sčasoma prineslo nekaj lepega.
