Večkrat se udeležim kakšnih podjetniških srečanj, izobraževanj, mreženj. In vedno z veseljem poslušam zgodbe ostalih podjetnic in podjetnikov, saj je vsaka poseben navdih zame. Zanima me, s čim vse se ljudje ukvarjajo, na kakšen način pridejo do svojih strank, s kakšnimi preprekami so se na svoji poti srečali, kako rešujejo izzive, kako jim je uspelo …
In ko tako poslušam njihove predstavitve, mi možgančki delajo 100 na uro. Takoj vidim, koga bi lahko (recimo že za istim omizjem, kjer sedimo) povezala med seboj, da bi skupaj kaj ustvarili in naredili večjo zgodbo. Tudi, ko pridejo k meni na poslovno svetovanje, takoj vidim, kam ali na koga bi se oseba lahko obrnila, da bi skupaj kaj novega ustvarila ali si pomagala med seboj. Večkrat se pohecam, da sem kot mobilni telefon Nokia (ki sem ga imela precej let) – Urša connecting people.

A na začetku moje podjetniške poti ni bilo tako. Sicer imam zelo rada ljudi, rada delam z njimi, a sem hkrati tudi individualist. V smislu, da imam rada hitre rešitve in dejanja. Da nisem odvisna od drugih, ampak lahko ideje hitro spravim v realizacijo.
Tako sem na začetku svoje poti začela sama, z manjšimi dogodki. Ker sem želela biti drugačna, sem iskala vsebine, ki jih drugi niso imeli. Tako sem organizirala večerje v temi, čajanke, modne večere, kjer smo povezali modo, zgodovino, umetnost in kulinariko, fotografsko – športne tečaje za otroke, večere s konjakom, vinske večere in še marsikaj.

Do kje me je to pripeljalo?
Če pogledam s pozitivne plati: organizacijo dogodkov sem izpilila »v nulo«, spoznala veliko čudovitih ljudi, pridobila na prepoznavnosti podjetja, saj so določene vsebine zanimale tudi medije, ugotovila, kaj želim početi in česa ne, spoznala nova področja, lokacije, načine oglaševanja in pridobivanja udeležencev.
Tudi izzivov ni manjkalo: zelo veliko dela, premalo udeležencev, premalo prihodkov, preutrujenost in kot posledica fizična, psihična in finančna izgorelost.
Zakaj? Ker takrat nisem znala drugače, ker nisem imela preteklih podjetniških izkušenj niti podjetniškega okolja. Ker nisem razmišljala, da je mnogo lažje, če se povezuješ z ljudmi in skupaj gradiš večje zgodbe.

Dokler …

Dokler nisem spoznala Zori Jakolin (in kasneje še Petro Škarja), ki me je povabila k ženskemu projektu. Stopile smo skupaj in si zadale velik cilj: na kup zbrati 500 podjetnic<<, narediti največji dogodek ženskega podjetništva v Sloveniji. Bile smo brez finančne podpore (samo z lastnimi sredstvi), vsaka s svojo bazo ljudi, znanjem, zagnanostjo, saj smo si res želele premakniti ženski podjetniški svet na bolje in na višjo raven.

Nam je uspelo? Seveda! Saj skupaj zmoremo več. Že prvo leto je bilo na dogodku 290 udeleženk, drugo 400, tretje 530 (dosegle smo cilj, juhej!), četrto pa kar 580. Samo tri dekleta, vsaka s svojim podjetjem, a povezane in s skupnimi sanjami.

In od takrat dalje sem spoznala, kakšno moč imamo (tudi) v poslovnem svetu, če stopimo skupaj. Zato imejte vedno odprte oči in ušesa, iščite nove priložnosti, razmišljajte, s kom bi se lahko povezali, vprašajte za pomoč in nasvet, širite si obzorja, udeležujte se različnih dogodkov, kjer so podobno misleči ljudje kot vi, izobražujte se.

Predvsem pa se zavedajte, da sami lahko naredimo le en ali nekaj korakov, skupaj pa lahko prehodimo celo pot.