Stojim pred polno omaro cunj in buljim vanjo. Zvečer me čaka pomemben dogodek, pa ne vem, kaj naj oblečem. Iz omare vzamem dvoje hlač, krilo in tri bluze. Pa še dve majčki. Hm … vprašam sina, kaj se mu zdi, da mi bo najbolje pristajalo. Kot pravi najstnik, me pogleda in reče: “Kaj pa vem, nekaj si obleči!”
Poskusim prvo kombinacijo, naaaaa. Drugo, tretjo … Pokličem prijateljico, da mi pomaga in ji pošiljam fotografije preko telefona. Skupaj nekaj izberemo, no, tisto kombinacijo, nad katero je bila prijateljica najbolj navdušena, in grem ven. Ne počutim se ravno najbolje v teh oblačilih, a bo že. Aja, seveda je bil postopek enak še pri čevljih, torbici, nakitu.
Pridem v restavracijo, kjer se dobim z ljudmi, s katerimi sem dogovorjena. Jedilni list … Gledam vanj in premišljujem, kaj bi. Celega pregledam dvakrat, trikrat in še kar nisem izbrala. Mogoče bi pašto, ali pa raje ribo, nekaj s šparglji … Hm. In spet sledi mnenje omizja, medtem ko se natakarica prestopa in čaka. Na njeno veselje, se končno odločim in naročim.
Zgornja situacija je sicer namišljena, a marsikdaj in za marsikoga resnična. Pa ne samo pri oblekah in v restavraciji. Kolikokrat potrebujemo mnenje še nekoga, ko se odločamo o stvareh, ki se tičejo izključno nas. Čeprav globoko v sebi vemo, kaj je tisto pravo. V kateri obleki se bomo tisti večer dobro počutili, katera hrana nam je zadišala. A se kar ne poslušamo. Včasih nam več pomenijo besede in predlogi ljudi okoli nas, kot naši lastni.
Dokler si nisem ogledala spodnjega videa moje ameriške mentorice Karie Millspaugh, sploh nisem razmišljala o tem, kolikokrat v življenju cincamo. In cincamo in cincamo in se ne moremo odločiti. Že pri majhnih, nepomembnih stvareh, kaj šele pri večjih.
[vc_video link=”https://www.youtube.com/watch?v=QkmPHy7lV3s”][vc_row][vc_column][vc_column_text]Odkar sem si večkrat ogledala ta video, se prav zavestno opazujem in ugotavljam, koliko možnosti za napredek imam še, da bom nehala cincati in se začela hitro odločati. Saj so situacije, ko je potrebno razmisliti in si vzeti čas. A če se spomnim, kako sem najela stanovanje … je bil trenutek odločitve. Pred tem sem si ogledala le dve. In ni bilo več potrebno, da bi si jih še 20. Vedela sem, da je to tisto pravo.
Kako gre pa vam odločanje od rok?
