Odkar sem v podjetniškem svetu, grem rada na dogodke, kjer izvem kaj novega in spoznam podobno misleče ljudi. Ker je teh dogodkov postalo res veliko, premišljeno izberem, katerega se bom udeležila. In tako sem se zadnjič odpravila na večer Podjetniškega centra Pegasus<<, na temo »Strast + Vztrajnost = Uspeh«. Ker je strast tudi moja tema, ki jo predavam, sem bila seveda še bolj radovedna, kaj bosta gosta večera (Dušan Olaj in dr. Otmar Zorn) povedala.

Pogovor je bil dober, z nekaterimi izjavami sem se popolnoma strinjala, z drugimi malo manj, zapisala pa sem si naslednje misli dr. Otmarja Zorna:

– Dober rezultat moraš sanjati. Če nimaš sanj, nimaš prihodnosti.
– Če se ne boš dovolj hitro premikal, te bodo povozili.
– Strah ubija vse, tudi strast. Pomembno je, kaj prevaga.
– Uspeli boste, če boste to imeli v sebi.

Dušan Olaj pa mi je v spominu ostal z besedami:
– Ko ti je najhuje, PRITISNI.
– Ne se omejevati s trgi, cel svet je tvoj trg.
– Če hočete uspeti, morate razmišljati drugače.

Ko pa je Olaj podal še zadnji nasvet, se mi je prižgala lučka. Uporabil je besedi, ki povesta vse. Zadel je točno na moje »boleče mesto«, ki sem ga odkrila pred nekaj leti in se od takrat dalje poskušam znebiti »bolečine«.

Rekel je: »NE SVAŠTARIT!«

Boljšega izraza skoraj ne bi mogel najti. V slovenščini za to potrebujemo malo več besed: »nedelajčistovsegakartipridepodrokozatodabizaslužildenarzapreživetjealibilvelikafacakerimašpestroživljenjekerstemizgubljašsvojdragoceničaskobilahkopočelnekajkarteresveseliobenempasenobenistvarinemorešposvetitistoprocentov«.

Ste se tudi vi našli v tem opisu?

Jaz sem vsekakor se. Večino življenja so me namreč zanimala različna področja. Če sem bila predolgo v eni in isti zgodbi, sem se začela dolgočasiti in sem potrebovala nove izzive, nove dražljaje. V prejšnji službi sem imela srečo, da so me na vsake 3-4 leta povabili na različna delovna mesta, k različnim projektom. Tako sem si nabrala res veliko znanja in tudi poznanstev znotraj podjetja. Do tu vse lepo in prav.

Ko pa sem začela svojo podjetniško pot, sem začutila svobodo – da lahko počnem, karkoli želim in svoje ideje uresničim, včasih sama, včasih s pomočjo drugih. Tako sem z veseljem sprejemala ponudbe ljudi, ki so prihajali do mene z različnimi predlogi. Kako »kul« je bilo in kakšna faca sem bila!

Ko so me kdaj vprašali, kaj počnem, sem začela razlagati in ni bilo konca, tako da je včasih poslušalec rekel, da je že on utrujen od vsega, kar delam, ko samo posluša, kaj šele jaz. Ah, kje … jaz sem bila vendar vedno polna energije. Tako sem bila včasih isti dan na treh različnih koncih Slovenije, zaradi treh različnih projektov.

Po nekaj letih sem ugotovila, da to nikamor ne pelje. Bila sem izčrpana, brez pretirane strasti do dela, saj se nobenemu projektu nisem mogla zares globoko posvetiti. Nikjer nisem bila 100% prisotna, saj sem delala več stvari hkrati in čim sem eno zaključila, je bila že nova na tapeti (ali več njih). Časa za počitek ni bilo.

Ko so začele utripati vse rdeče lučke, sem se končno pogovorila s sabo, se vzela v roke ter se odločila, da bom naprej pošteno razmislila, preden bom sprejela nov izziv, nov projekt, novo sodelovanje. Od tedaj dalje je bolje, poskušam se držati načrta, a imam še veliko možnosti za napredek na tem področju. Zato se me je Olajev stavek tudi tako dotaknil in me spodbudil, da sem to temo ponovno privlekla na plano. Hvaležna.