Obožujem skoke! Odkar pomnim, sem bila vedno prilepljena pred tv ekran, ko se je začela sezona skokov. Še iz časa Ulage, pa potem Tepeša, Petka in tako naprej. To je edini šport, ki ga res redno spremljam. Prijatelji vedo, da me med skoki zanje pač ni. Takrat me ne kličejo, me ne obiščejo, me pustijo pri miru, da uživam v snežni “predstavi”.
No, tudi sosedje dobro vedo, kdaj so skoki. Vriskanja ne manjka, slovenske himne na ves glas (ko naši stojijo na prvi stopnički), pa tudi z zastavo maham kdaj (no, tega sicer ne vidijo, še dobro!).
Kar se pa zadnja leta in še posebej letos dogaja, je pa vrh. Kot bi rekli naši sosedje Hrvati: “Vrh vrhova!“. Naši orli so razprli svoja krila in poleteli. Skorajda ni več tekme, da ne bi bil vsaj en naš skakalec na stopničkah.
Ko se tako veselim, jokam od sreče in uživam ob predstavi, mi misel vedno zaide k njemu. Goranu Janusu.
Včasih je veljalo, da mora biti vodja strog, resen, nedostopen. Da ne sme pokazati čustev … Danes pa so najboljši vodje tisti, ki jim je mar za svoje ljudi, ki pokažejo in povedo, da so ponosni na svoj tim, ki so motivatorji in vzor. Tisti, ki so človeški, ki pokažejo svoje napake, jih priznajo in za to ne krivijo drugih. Tisti, ki pokažejo svoje uspehe in ekipo, ki stoji za njimi.
Eden takih se mi zdi Goran Janus. Vsakič znova se čudim in sem navdušena nad tem, kaj je naredil iz naše skakalne ekipe. Kakšno povezanost je čutiti med njimi, timski duh, delavnost. Kako se iskreno veselijo uspehov drug drugega, se podpirajo in pomagajo.
TO JE TO! Rezultat je, da smo danes v Planici pred več kot 30.000 glavo množico trikrat slišali slovensko himno. Da je Peter mišica podrl vse meje v svetu skokov. Da je Slovenija združena, levi, desni, tisti vmes – vsi pod eno zastavo, vsi s srcem, ki bije za naše orle.
Zato lahko samo rečem: ČELADO DOL, Goran Janus in ekipa!
