Letos januarja sem šla sama v Amsterdam. Najbolj pogost stavek, ki sem ga slišala pred odhodom, je bil: “Kar sama greš v Amsterdam, Urša? Te ni nič strah?“

Ne, na začetku me res ni bilo. Odločitev je bila spontana, želela sem na koncert priljubljenega pevca (Avi Kaplan) in le-ta je bil v Amsterdamu. Če bom že tam, se splača si še kaj ogledati, kajne? In tako sem si pripravila plan za 98 ur Amsterdama. Strah me je začelo postajati šele, ko se je datum bližal. Saj sem veliko sama, grem povsod, vedno se znajdem, a prav potovala pa nisem še sama oz. že zelooo dolgo ne.

Dva dni pred odhodom sem na spletu prebrala, da je Amsterdam eno izmed najvarnejših mest na svetu, nato pa dobila še sms/fotografijo od prijateljice, ki je bila ravno tam, z napisom: “Woman friendly city” (ženskam prijazno mesto). To me je pomirilo in z veseljem sem spakirala kovček ter odletela. 🙂

Izkušnja? NEPOZABNA! Amsterdam? Prekrasno mesto, ki mi je napolnilno dušo in srce.
V 98 urah sem prepešačila 56,6 km (82.160 korakov), obiskala 12 muzejev in še veliko drugih zanimivosti, za rep ulovila festival luči, jedla v res luštnih lokalčkih, doživela veliko, se vozila s tramvajem, avtobusom, vlakom, metrojem, čolnom in trajektom. 🙂

Pred odhodom od doma sem res vse podrobno raziskala, kaj se splača videti, kje jesti, kaj doživeti, katero kartico kupiti itd., da nisem tam izgubljala časa. Nekaterim je bilo to “tu mač planiranje” ;), a meni se je na koncu izkazalo kot res koristno, saj sem prihranila čas in denar.

Amsterdam sem doživela kot mesto z dušo. Mesto, ki pozdravlja in sprejema različnost, čuti se svoboda, veselje. Ljudje so zelo prijazni, nasmejani, večina jih prav z veseljem opravlja svoje delo. Veliko je za videti, lepote mesta, kultura, narava, kulinarika …

Moj podrobni amsterdamski itinerar dobite na tej povezavi<< (je v angleškem jeziku, ker sem ga delila tudi z mojimi prijatelji iz tujine).

Seveda sem mesto in doživetja gledala tudi s podjetniškimi očmi in opazovala, kaj počnejo, kako to počnejo, zakaj jim uspeva … Najbolj zanimiva zgodba je zgodba pekarnice Van Stapele Koekmakerij, kjer delajo samo ene vrste čokoladnih piškotov, polnjenih z nečim belim (recpet je seveda skrivnost).

S to eno vrsto piškotov jim je uspelo narediti tako zgodbo, da ljudje stojijo pred pekarno v vrsti in čakajo, da lahko vstopijo in jih kupijo. Se razume, da sem v vrsti stala tudi jaz, saj me je res firbec matral, zakaj taka fama okoli teh piškotov. 😉 Imela sem srečo, da je bil januar, tako da je bilo pred menoj le 8 ljudi (ne predstavljam si, kakšna vrsta mora biti poleti!). Na vratih pa starejši gospod – “vratar”, ki nas je spuščal notri po vrsti, dva ven, dva notri.

V pekarnici je prostora za cca. 5 strank, na hitro poveš, kaj bi rad (piškote za domov ali za “po poti”), kupiš in greš. Cena? 6 piškotov v taki lepi emabalaži in z navodili zraven stane 10 eur. Ja, prav ste prebrali. In točno te sem kupila. 🙂

Previdno sem jih nosila do sobe in nato na letalo in domov, da sva si jih privoščila skupaj s sinom. Piškoti niso nič posebnega, niti lepi niso, dobri in okusni ja, niso pa za past dol. Vse je v zgodbi … in oni so znali res dobro izkoristiti to zgodbo enega piškota.

Podobno je tudi z amsterdamskimi vaflji ali stroopwafels in z žganico Jenever pri Wynand Fockink, a o tem kdaj drugič. 🙂

Imam pa vse zapisano in fotografije objavljene na mojem Instagram profilu<< ter v Facebook foto albumu<<.

Dragi Amsterdam, komaj čakam, da se spet vidiva! 😍❤