Zakaj bi šli skozi življenje sami,

Ženske smo nežna in prijetna bitja, na trenutke zakomplicirane in zahtevne – predvsem do sebe. Pogosto prehitro podležemo vplivu medijev, družbe, v kateri živimo, okolja, v katerem delamo, ljudi, s katerimi živimo in se družimo. Vsak od njih ima svoja pričakovanja do nas in nam na svoj način slika sliko življenja, ki bi ga morale živeti kot ženske, sodelavke, matere, žene. Toda, ali res moramo živeti tako, kot želijo ONI?

Prava superženska je zvesta predvsem SEBI:

1. Mislim, da je čisto v redu, če imaš nekaj kilogramov več kot manekenke z modnih brvi, če greš v trgovino brez make-upa in če kdaj oblečeš svoj stari, razvlečeni pulover, ki ti ga je mama spletla in podarila za božič v zadnjem letniku srednje šole.

2. Čisto v redu je, če so tvoji lasje neurejeni in če se ne naličiš, ko se v soboto zjutraj sprehodiš proti pekarni, da svojim sončkom prineseš sveže pečen kruh in dišeče rogljičke.
   

3. Ne, nisi slaba mama, če otroku ne dovoliš ostati zunaj pozno v noč (čeprav te seveda poskuša prepričati, da ostali starši prijateljem to dovolijo). In nič ni narobe, če otroku ne kupiš najnovejšega mobilnega telefona, ki stane polovico tvoje mesečne plače.

4. Nič manj nisi vredna, če nisi končala fakultete – ne glede na to, ali je nisi končala zato, ker si skrbela za bolno mamo, ali pa zato, ker te to ni zanimalo, saj si našla svojo strast v kuhanju in si vedela, da boš srečnejša, če se boš v življenju posvetila temu.

5. Nihče ne ve, da včasih jočeš, ker imaš občutek, da ne zmoreš vsega, da je teža bremena prevelika in da tvoja duša ni srečna, ko se iz dneva v dan boriš s številnimi obveznostmi in nenehno biješ bitko s časom.

6. Popolnoma v redu je, če si vzameš čas ZASE, greš plesat, v fitnes ali preživiš večer s prijateljicami. Popolnoma v redu je, če si na povsem navaden dan kar tako, za dušo, oblečeš HUDO obleko, v kateri se počutiš fantastično, zraven obuješ še petke in v njih paradiraš po stanovanju. Ali če med vikendom ostaneš v pižami do poldneva, ker se ti pač tako zahoče.

7. Popolnoma v redu je, da se včasih spotakneš, padeš, da delaš napake in korake tudi kdaj v napačno smer. Vse to so dragocene lekcije, zaradi katerih si postala to, kar si – čudovita TI!

Ne glede na to, koliko si stara, kje živiš in kaj v življenju počneš – osvobodi se pričakovanj, ki ti jih skuša vsiliti zunanji svet. To je TVOJE življenje, to je TVOJA igra!

Ja, vsaka od nas je SUPERŽENSKA – popolnoma v redu je biti TI!

Največ, kar lahko v letu 2017 narediš, je, da dobro poskrbiš ZASE: da si srečna, zadovoljna, neguješ svojo strast in (za)živiš življenje, o katerem si vedno sanjala. Zato svoj čas namenjaj tistim ljudem in tistim stvarem, ki te osrečujejo. (V navdih in spodbudo preberi 17 korakov, kako uskladiš delo, družino in čas zase, ki jih najdeš v knjigi ‘Ne čakaj na vikend’.)

Lepe praznike in vse NAJBOLJŠE v letu 2017!

Maja Golob

Članek je napisala Maja Golob, ki je mama dveh otrok, podjetnica, diplomirana ekonomistka in svetovalka za marketing, prodajo in odnose s strankami, predavateljica, mentorica, avtorica člankov in knjige ‘Ne čakaj na vikend’.

Maja že 24 let spodbuja posameznike in podjetja, da v sebi poiščejo najboljše in se s točke, na kateri trenutno v življenju so, premaknejo tja, kjer želijo biti: s svetovanjem, na predavanjih in delavnicah, zdaj pa tudi s knjigo ‘Ne čakaj na vikend’.

Knjiga je navdihujoč motivacijski priročnik, v katerem se Majina osebna zgodba prepleta s 17 vajami in izzivi, ki bralkam pomagajo doseči boljše ravnovesje med delom, družino in prostim časom ter zaživeti bolj polno, srečnejše življenje.

Pridružite se mi na Facebook strani<< ali mi pišite na: maja@necakajnavikend.si.

Preprosti, a pomembni nasveti za vse, ki ste v stiku s starostniki doma, v službi ali samo mimogrede …

Andreja je dolgo iskala svojo smer v življenju, ki jo je pripeljala do spoznanja, da se rada druži s starostniki. Že od nekdaj je zaznavala sebe, kako je sproščena v bližini starostnikov, ko se z njimi pogovarja, druži.
Želela je več izkušenj z njimi, zato je obiskala Dom ob Savinji v Celju in se dogovorila za prostovoljna srečanja s skupino starostnikov. Tedensko ali na 14 dni so se tako srečevali, spoznavali, družili in se skupaj poglabljali v tematike, ki so jih odpirale. Zelo uživa v teh srečanjih, ki ji omogočajo globlji vpogled v njihova življenja, vpogled v to, s čimer se dnevno srečujejo, kaj jih teži, kaj potrebujejo, predvsem pa, kako jim izboljšati kvaliteto življenja v tem starostnem obdobju.

Preko Slovenskega društva Hospic dobiva v njihova življenja še dodatni vpogled preko prostovoljnega spremljanja. Skupno se ji tako ustvarja zanimiva pot, ki jo rada hodi in v kateri uživa. Najbolj ji je všeč, ker z njimi lahko preprosto je. Samo ona in samo oni in skupaj se srečajo. Vedno so je veseli, v pričakovanju jo čakajo in vedno so nasmejani. Stisk roke ni le stisk, je dotik in pretok nečesa, kar je težko dati v besede. Treba je to doživeti, občutiti.

Ker nam današnji tempo življenja pogosto onemogoča biti s starostniki toliko, kot bi si mogoče želeli, predvsem pa tako, kot starostniki potrebujejo, se je odločila, da v pomoč vsem, ki se srečujejo s starostniki, pripravi nekaj nasvetov, ki so zelo preprosti, a po njenih izkušnjah zelo globoki. Prinesejo lahko veliko dobrega v medosebne odnose in jih izboljšajo. Naredijo jih kvalitetne, ne glede na dolžina preživetega časa z njimi. Za te trenutke vam bodo zelo hvaležni, v sebi pa boste čutili notranje zadovoljstvo ob tem, kar boste z njimi doživljali.

Nasveti vam bodo pomagali biti bolj v trenutku s starostniki. Pomagali vam jih bodo začutiti in se z njimi povezati. Izberite nasvete, ki so vam bližje, poskusite in opazujte:

Namenite jim topel pozdrav, objem, dotik

Običajno so starostniki zelo osamljeni. Ko jih srečate ali obiščete, jih lepo pozdravite. Če začutite, jih objemite, se jih nežno dotaknite. Občutek dotika roke z roko vam bo poleg prijetnega deljenja bližine, ostal kot lep spomin.

Bodite potrpežljivi, naj se vam ne mudi
Star človek potrebuje potrpežljivega sogovornika. Pomembno je, da ne začutijo, da se vam mudi domov. Hitro bodo zaznali, če boste pogledovali na uro. Ko pridete do njih, si planirajte čas samo za njih. Kolikor boste dali, toliko več boste v tako polnejše preživetem skupnem času dobili.

Ne predvidevajte po sebi, rajši vprašajte, kaj potrebujejo, kako jim lahko pomagate
Pogosto imamo v glavi svojo sliko, kaj nekdo potrebuje. Ker pa smo si ljudje različni, ni nujno, da je ta slika enaka njihovi. Starostniki doživljajo okolico in ljudi drugače. Na to je vplivala tudi kultura, v kateri so živeli, ljudje, s katerimi so bili povezani, izkušnje, ki so jih skozi življenje pridobili, … Zato jim prisluhnimo, pozanimajmo se, kakšna je njihova slika, kakšne pomoči si oni želijo.

Poglejte jih v oči, ne vsiljivo, ampak z občutkom in toplino
Starostniki so zelo željni občutka topline, občutka ljubezni. Občutek biti viden nosi vsak človek v sebi, a s starostjo to hrepenenje še bolj začutijo, ker tega na splošno dobijo manj. Ne gre za količino, ampak za kvaliteto takšnega trenutka. Manj je pogosto več, a naj bo tisti manj poln in prisoten.

Ko se z njimi pogovarjate, jim prisluhnite
Bodite prisotni, ko se z njimi pogovarjate. Ne razmišljajte o drugih stvareh. Prisluhnite jim. S tem jim boste podarili najlepše darilo, saj se bodo čutili vredne vašega časa.

Upoštevajte njihove želje
Če se postavite v njihovo kožo, boste lažje začutili, kako težko jim mora biti v tem starostnem obdobju, s težavami, ki jih vsak nosi s sabo in prilagajanjem življenju, ki ni več podobno življenju, ki so ga bili navajeni. Seveda vsega ne moremo ustreči, a lahko poskusimo priti nasproti. S tem bomo pokazali tudi svojim otrokom, da se da in privabili podobno situacijo za čas, ko bomo sami v tej vlogi.

Bodite do njih iskreni
Starostniki so pogosto zaradi zdravstvenega stanja zelo prisotni v trenutku. Dobro zaznavajo, kaj se dogaja okoli njih in dobro začutijo, kako se počutite in kaj mislite. Na ta način jim lahko pomagate vzpostaviti odnos do njih, ki je lahko globlji kot ste ga mogoče bili z njimi vajeni.

Naj bodo ti nasveti vsem nam tako v opomnik kot v pomoč, da izkoristimo čas, ki ga še imamo s starostniki. Če vas zanima več ali če bi želeli predavanje na to temo, bo Andreja vesela vaših vprašanj in vabila. Zanimajo jo tudi vaše izkušnje s starostniki. V stik z Andrejo Cilenšek lahko pridete preko:

• E: andreja.cilensek@siol.net
• M: 031 858 314
• W: www.andrejacilensek.com
• FB: Preprostost življenja

Andreja bo v kratkem izdala življenjski vodnik “Knjiga življenja“, ki ga naročite na tej povezavi<<.

Andreja o Knjigi življenja pravi takole:

“S Knjigo Življenja sem iskala načine, kako ponuditi enostavno možnost, da se človek ustavi in sreča sam s sabo, brez nekega težkega dogodka. Možnost, da napišemo, če ne moremo izreči. Lahko, da nam bo laže začutiti in zapisati, če smo sami s sabo, s knjigo in pisalom v roki.”

Vsi se praktično ves čas trudimo biti nekdo drug. Nekako se nam zdi, da točno takšni kot smo definitivno nismo v redu. Pa ste se kdaj vprašali, zakaj bi prišli sem točno takšni kot smo, če to ni v redu? Anita Morjani v svoji knjigi ˝Iz roba smrti v pravi˝ jaz razlaga o uvidu, ki ga je med svojo obsmrtno izkušnjo dobila sama. Tole pravi:˝Naša edina naloga na tem svetu je, da živimo sebe, da smo mi.˝ Torej moja naloga je, da sem Vesna. Ne tista Vesna, ki so mi jo predstavili starši, šola, družba. Vesna, ki je prišla na ta svet po izkušnjo.

Če je torej to celoten namen našega bivanja, zakaj se torej tako zelo borimo in trudimo plavati proti toku? Zakaj je toliko ljudi, ki vedo da ne bodo več dolgo zdržali v službah brez, da bi zboleli, pa še kar vztrajajo tam? Zakaj si ne upamo kreirati svojih življenj? Zakaj igramo žrtve? Zakaj vztrajamo v življenju za katerega vemo, da ni ˝naše˝? Zakaj preprosto ne začnemo živeti življenja za katerega smo rojeni? Zakaj ne sledimo sebi?

Odgovor je osnovnošolsko preprost: strah. Strah nas je vsega in vseh. Strah nas je, da nam ne bo uspelo, da nas bodo ljudje obsojali, da nas bodo partnerji zapustili, da ne bomo imeli več časa zase, da nas svet ne bo sprejel takšne kot smo, da se bomo samo osmešili, da nas bodo, če nam uspe vsi zapustili… In ko nimamo razloga za strah, ko nam gre vse kot po maslu, nas je strah, da se bo zdaj zdaj nekaj zgodilo…

Strah je kot rožnata očala skozi katera vidimo vse popačeno. Podobno je, kot če ste imeli kdaj izkušnjo in ste šli sami ponoči skozi gozd. Sence se zdijo prav grozeče, drevesa dobivajo čudne oblike in vsak zvok v vas sproži alarm. Podnevi, je bil ta isti gozd čudovit prostor, v katerem ste uživali v zvokih in si polnili baterije v čudovitih barvah in vonjavah. Ista stvar vas lahko torej enkrat osreči in napolni z energijo, drugič pa vas popolnoma ohromi. Tako je tudi s strahom. Na sproščeno življenje naloži ˝nočni program˝.
Življenje pa hoče živeti. Sem ste prišli z nalogo, da prispevate določeno energijo in s tem, da se držite v manj kot v resnici ste, ne koristite nikomur. Življenje vas bo zato rinilo in tiščalo proti vam samim. Zaslužite si to in vaša edina naloga je, da ste vi!

Vprašanje ki se vam je najbrž postavilo je, kako torej živeti brez strahu, ki nas hromi? Obstaja veliko vaj s katerimi si lahko zmanjšamo strah. Nekatere delujejo samo trenutno, druge pa so malo bolj trajne. Na internetu najdete celo vrsto meditacij, hipnoz in dihalnih tehnik namenjenih odpravi strahu, same pa lahko prav sedajle naredite Aphaya mudro, ki ni namenjena samo odpravi strahu, ampak se uporablja tudi kot blagoslov in zaščita pred zlom. Mudro naredite tako, da predse dvignete desno roko, levo pa položite v naročje z dlanjo usmerjeno navzgor ali pa na srce. Mudro držite nekaj minut. Sama sem v preteklosti preiskusila tudi EFT tapkanje, ki se je pokazalo kot zelo učinkovito.

Zame daleč najbolj učinkovit način pa je ta, da ugotovimo od kod naš strah izvira in ga uničimo prav pri koreninah, saj se naš boj z njim drugače lahko nadaljuje celo življenje. Epigenetiki (epigenetika pomeni ˝nad genetiko˝ in je veda o tem kaj vpliva na naše gene) so ugotovili, da se spomini na strah lahko od naših prednikov prenesejo na nas in nam potem vklapljajo in izklapljajo gene ter povzročajo mnogovrstne fobije, za katere nam običajno ni jasno od kod so. Če je bil npr. vaš pra pra pra dedek v poslu zelo uspešen in je doživel bankrot zaradi katerega je naredil samomor, imate lahko vi v podzavesti podedovan spomin, da velik uspeh pomeni smrt. V tem primeru boste kljub želji po uspehu naredili vse, da ne uspete, saj vaša podzavest meni, da boste drugače umrli. Lahko se celo zgodi, da nimate prav nobene želje po uspehu, čeprav ste dovolj sposobni, da bi lahko bili super uspešni.

Porod v sodobni družbi je lahko en tak razlog za doživljenjski strah. V knjigi ˝Rojstvo brez nasilja˝ je dolgoletni porodničar zelo lepo opisal skozi kakšen pekel gre otrok, ko priveka na svet. Če vas zanima več o tem si lahko preberete tudi tale članek.

Kako torej ugotovimo od kje izvirajo naši spomini? Jaz se za to odkrivanje poslužujem mišičnega testiranja pri katerem nam vaše telo pove kaj se v nezavednem dogaja.

Ko enkrat vemo od kje je strah in kaj se je takrat dogajalo, lahko vprašamo telo tudi kaj je potrebno za njegovo integracijo oz. opustitev. Ta strah, ki ga nosimo kot spomin v celicah, je namreč kot avtomatski program, ki se nam sam od sebe naloži vsakič, ko pride do nas nek dražljaj, ki našo podzavest spomni na dogodek iz preteklosti, ko je bil strah prisoten.

Ko je avtomatski program odpravljen, imamo zdrave temelje na katerih lahko precenimo svoje strahove.

Če ste ugotovili, da imate tudi vi naložen program strahu (sem spadata tudi programa sramu in krivde) ste vabljeni, da se nam pridružite na vikend intenzivu na Sinjem vrhu. Z nami bo tudi prečudovit zdravile z zvokom Olivier John Maxted s katerim sva se spoznala v Avstraliji in je eden najbolj neverjetnih ljudi kar jih poznam, in poznam jih veliko. Več informacij o vikend intenzivu Strah ne hvala najdete na tejle povezavi.

Članek je napisala Vesna Juvan, ki ima še veliko zanimivih člankov na razne teme:

• Adrenalin naš vsakdanji (razmišljanje o tem kakšen učinek ima na telo izpostavljenost adrenalinu)
• Čarovnica (prispevek o strahu, pogumu in življenjskem poslanstvu)
• Strah je znotraj votel okoli ga pa ni (strah je tako del našega življenja, da ga na zavestni ravni praktično ne zaznavamo več)
• Ko bom zbrala pogum, bom tudi jaz živela tako, kot si želim (kaj je strah in kaj je resničen pogum)
• Oh ta samozavest (kako smo nasedli ljudem, ki so nam govorili kdo smo)
• Ne Anže! (prispevek o tem kako otroke, ki so itak prestrašeni že od rojstva v upanju, da jih bomo zaščitili, popolnoma pohabimo)
• Živite svojo osebno legendo? (članek o tem od kod prihajajo naši strahovi)