Priznam … tudi jaz spadam med tiste. Obsedene s telefonom. Ko se zjutraj zbudim, poležim v postelji in primem v roke telefon, da preverim, kaj je novega. Če je kdo pisal, všečkal, komentiral. Upravljam namreč z nekaj Facebook stranmi in moram biti stalno na tekočem. Obvezno, kajne?

Telefon primem v roke tudi v dvigalu, tistih nekaj sekund iz 6. nadstropja do pritličja. Veste, kaj vse lahko preberem v tem času?! Če ne uspem vsega prebrati, buljim v telefon tudi na poti od bloka do avtomobila.

Da ne govorim o semaforjih. Jupiiii, rdeča luč! Takoj telefon v roke in “prečekiram”, kaj se je zgodilo vmes. Včasih tudi kaj odgovorim, da mi potem doma ni potrebno. To pa je učinkovitost!

Telefon je moj zvesti spremljevalec, kadar grem ven jest, na pijačo, ko grem v naravo, na sprehod .. Obožujem namreč fotografiranje posebnih trenutkov, ki jih nato objavim na Instagramu.

Telefon je zraven tudi, ko sem s sinom. Res, da je že velik, a vseeno potrebuje 100% pozornost in prisotnost, ko sem z njim. Tako kot vsi. Želi, da ga poslušam, kaj mi ima za povedati. A sem marsikdaj zatopljena v svoje misli, dodatna motnja pa je zraven še telefon, ki zabliska ob vsakem novem sporočilu, všečku na socialnih omrežjih, e-pošti … da ja ne bi česa zamudila.

V zadnjem obdobju, ko se približuje dogodek 500 podjetnic, kjer sem soorganizatorka, je pa itak noro in stalno bliska ter zvoni.

Lahko bi rekli, da sem res stalno na tekočem, učinkovita in odzivna. A zadnje čase veliko razmišljam o tej razvadi. Začela me je pošteno motiti. Zavedam se, da mi življenje teče mimo. Da zamudim in izgubim marsikateri trenutek.

Da velikokrat doživim lepe stvari skozi objektiv, namesto v živo (npr.: prižig novoletnih lučk v Ljubljani – tisto čarobno sekundo sem izgubila, ker sem jo poskušala ujeti v telefon, pa sem posnela sosedovo jakno namesto lučk in zamudila trenutek). Saj lepi spomini ostanejo, tudi če jih vedno ne zabeležimo.

Pravijo, če priznaš, ti je pol oproščenega. Torej priznam, kriva sem! A bom delala na tem, da vam bom čez nekaj časa lahko napisala: “Moje ime je Urša in nisem več odvisna od telefona!“.