Saj včasih res ni lutšno bit sam(ski). Manjkajo tiste drobne pozornosti, sprehod, klepet, kozarec vina ob svečah in še kaj.

A ko poslušam in gledam pare, ki se ne razumejo, ki komaj čakajo, da gredo od doma, ki ne morejo več, a vztrajajo zaradi otrok, ker se tako spodobi, zaradi nevemčesavse … si vsakič sproti rečem, da je bolje biti sam, kot imeti nekoga, a se ob njem počutiti osamljeno. To boli.

Vendar imajo nekatere zgodbe tudi srečen konec. Tako kot na primer ta:

NEKATERE ZGODBE IMAJO SREČEN KONEC

»Tisti, ki se imajo radi, se slej ko prej srečajo«, si rekel.
Čakala sem.

In prišel je trenutek, ko je izginil čas, izginil je prostor.
Ostala sva le midva.

Dotik, hrepenenje, neizrečene besede.

Nekatere zgodbe imajo srečen konec.
Na koncu se srečava midva, ki se imava rada.