Knjiga je zadnjič na televiziji videla film Dr. Dolittle, ki govori o veterinarju, ki se lahko pogovarja z živalmi in razume njihov jezik. Pa si je naša knjiga rekla: »Če lahko Dolittle, lahko seveda tudi jaz!«.

Ravno naslednji dan je bila na obisku pri sorodnikih, ki imajo psa Jona. Meni nič tebi nič, se je potihoma splazila k njemu, se mu ulegla skoraj v naročje in poslušala.  Nič … Še vedno nič. Ona pa je kar poslušala in vztrajala, saj so ji nekoč povedali, da je vztrajnost lepa čednost.

Jon se je nekaj časa delal »Francoza« (čeprav še danes ne vemo, če zna zares govoriti francosko – pisali smo dr. Dolittlu, če mu lahko pošljemo posnetek, da on to strokovno oceni, a žal nismo dobili odgovora ☹), potem pa mu je prekipelo in je začel iskati pomoč.

Na vse pretege se je trudil, da bi ga kdo opazil in rešil te nadležne knjige. Končno se mu je nasmehnila sreča, saj je bilo obiska sorodnikov konec, zato je knjiga morala v avto in domov.

Celo pot do doma je potem razglabljala, da je verjetno nekaj narobe z njenimi ušesi (beri listi), da so zagotovo zamašena in zato ni uspela slišati, kaj Jon pripoveduje. Nikakor ni hotela priznati, da (zaenkrat) pri slišanju živali ostaja Dr. Dolittle eden in edini.

Ta zabavni nauk zgodbe: Knjigi tokrat ni bilo prav nič do smeha, zato zabavni nauk odpade. ☹

Ta zaresni nauk zgodbe: Vztrajnost je sicer lepa čednost, tako v zasebnem kot poslovnem svetu. A moramo vseeno vedeti, kdaj je čas, da se premaknemo naprej. Če namreč stojimo predolgo pred vrati, ki se nam ne odprejo, verjetno pomeni, da smo pred napačnimi vrati. 😊 Takrat je čas, da se “zbudimo”, pogledamo malo levo in desno, saj nas tam običajno čakajo na stežaj odprta vrata, za katerimi je nekaj še boljšega kot za tistimi, ki smo jih hoteli na vso silo odpreti.