Včeraj me je klicala Mateja, s katero poslovno sodelujeva. Pogovor je nanesel tudi na moške, saj sva obe samski. In pravi Mateja: “Veš, Urša, moški se te bojijo. Ti si premočna ženska. Že jaz včasih najraje ne bi dvignila telefona, ko vidim, da ti kličeš, ker imaš toliko energije, da te ne morem tako hitro dohajati.”

Hm … pa se spomnim nazaj raznih nasvetov sorodnikov in prijateljev v stilu: “Bodi na začetku, ko se začneš dobivati z njimi, bolj “pohlevna”, bolj umirjena. Moški se sicer takoj ustrašijo.” “Veš, bolj se moraš umiriti, potem boš prej dobila fanta.” In podobno.

Včasih me je celo za hipec prijelo, da bi pomislila, da imajo prav. Da bi se morda res morala malo “umiriti” in na začetku prilagoditi. A vsakič sem se takoj zbudila. Halo?!?! To sem vendar JAZ! Taka sem. Ja, polna energije. Ja, vesele narave, pozitivna, nasmejana do ušes, včasih bi skakala do stropa in še čez, kadar imam res dober dan. Kaj hudiča je s tem narobe?

Naj zatrem sebe, zato da bom ugajala drugim? Zakaj že? Zato, da bo zraven mene nekdo, ki me v bistvu ne bo sprejemal take kot sem, ampak le podobo o meni, ki si jo ON želi videti? Zato, da bo itak čez čas ugotovil, da to nisem jaz, da je bila to samo maska? A takrat se pa ne bo ustrašil in ušel? Hm …

Prepričana sem, da obstajajo moški, ki se ne bojijo močnih, energičnih žensk. Ki so srečni, da imajo tako žensko ob sebi.

Pa da ne bo pomote…tu ne govorim o možatih ženskah. Prave ženske so čutne, nežne in še vse ostalo. Govorim o moči in energiji. O notranji moči – o tem, da veš, kaj si v življenju želiš in na kaj ne pristajaš več. Da si življenje upaš ŽIVETI. Govorim o samozavestni ženski.

Zadnjič sem o podjetništvu in strasti predavala pred 180 puncami na Zavodu za zaposlovanje. Pa je pred mano predavala gospa Marta Turk, starosta slovenskega in ženskega podjetništva. Med drugim je udeleženke vprašala: “Kaj mora ženska NUJNO imeti, če želi postati in ostati podjetnica (seveda poleg znanja in ostalega)? ENERGIJO, punce, energijo! Če nimate energije, nimate kaj iskati v podjetništvu!” je bil njen zaključek.

In to je to. Si predstavljate, kako bi zdržala leta in leta dela po cele dneve, če ne bi imela toliko energije kot jo imam? Pač ne bi. Ne bi bila več podjetnica. Šla bi v službo, kjer bi ob 15.00 zaklenila pisarno in odšla domov prazne glave. A to potem ne bi bila več jaz.

Res sem lahko srečna, da imam neusahljivi vir energije, za katerega še sama ne vem, od kje prihaja. Tu je. Tistim, ki je to ok, boste zraven mene. Ostali pa … imate še neskončno drugih možnosti. :=)